Bali, Indonezija :: I. del ::

Letošnji dopust sva izbrala nekako po navdihu in priporočilih. V zadnjem letu skoraj nisva spoznala para, ki ne bi šel na Bali in naju pričel navduševati z doživetji. In sva šla, doživela otok kot prava domačina in se vrnila z verjetno najbolj mešanimi občutki. Povsem očarana in hkrati tudi povsem razočarana. Si ti pravi za Bali?

Najprej: jetlag! 6 ur pred nami so.

Prva stvar na Baliju, s katero se boste morali ukvarjati je jetlag – časovna razlika. Bali je namreč pred nami 6 ur. Potovanje do tja traja cca 18-26 ur. Odvisno, kako imate planirane lete. Midva sva letela iz Ljubljane do Istanbula, tam pa po dveh urah dalje do Jakarte. Let do tja traja skoraj 12 ur. Nato pa še lokalni let iz Jakarte do Balija. Letališče se sicer imenuje Denpasar, realno pa pristanete na jugu Kute. Podobono kot pri nas letališče Brnik. Ko zvečer pridete v hotel in mislite, da boste ob 2h ponoči takoj zaspali boste ugotovili, da ima vaša biološka ura čas okog 20h. In prve dni bo kar pestro. Zato kakšno pivo Bitang ali dva pred spanjem prideta še kako prav. Zato je zelo pomembno, kaj izberete za namestitev. Da se boste čim boljše naspali.

Ko se boste navadili časovne razlike je prvo opozorilo: dan ima 12 ur. Kar pomeni, da se zdani ob 6h zjutraj v nekaj minutah. In sonce enako v nekaj minutah “ugasne” ob 18h. So pa sončni zahodi res spektakularni. In domačini vam bodo znali hitro povedati, da so najlepši na svetu.

Je turističen in to zelo turističen.

Kruto se je usoda poigrala z Balijem. Prijazni domačini s svojim hindujskim načinom življenja so res magnet za turiste. Sploh po upodobitvi filma “Eat. Pray. Love” se je Bali izstrelil med zvezde. Prikazan kot otok, kjer najdeš samega sebe in kulturni mir. A ta isti kulturni mir iščejo še milijoni turistov, ki delajo vse prej kot mir na otoku. Zato se na veliko izognite turističnim točkam. Le te so namreč popolno nasprotje tistega, kar Bali predstavlja. Trume turistov in verjetno največja koncentracija fotoaparatov na kvadratni meter.

Miti o Baliju…

Z Balijem je povezanih vrsto mitov. In z njimi je mogoče najbolje razčistiti še preden se odpravite na pot. Prvi je gotovo ta, da so domačini neizmerno prijazni. Za tega bi rekel, da je še najbolj točen. Balijci so namreč Hindujci in močno verjamejo v moč Karme. Zato se nenehno zahvaljujejo in so na trenutke že preveč prijazni. Je pa prav, da se hitro navadite, da na Baliju niso vsi Hundujci. Mnogo jih je namreč tudi Muslimanov, ki prihajajo iz drugih otokov. Predvsem iz ekonomskih razlogov in njihove “nagradne igre”, življenjske zgodbe in vsiljivost sta predvsem na plažah in avenijah zelo moteče. Tudi domačini jih nimajo radi.

Da boste tukaj lahko jedli za 2 EUR na obrok je zagotovo naslednji mit. In naj ga kar takoj razložim. Tudi v Črnučah imamo burek za 2 evra. In se pošteno naješ. Tudi dober je. Ni pa kulinarični presežek in tisto se pač plača. Na Baliju, v Ljubljani ali pa v New Yorku. Cene na Baliju so v zadnjih letih praktično vsak mesec višje. Turistov imajo namreč že sedaj preveč in infrastruktura tega ne prenaša. Nori prometni zamaški so praktično povsod. Zato so višje cene logična posledica. Na cesti zagotovo lahko jeste za manj kot evro. Vendar o higienskem standardu teh restavracij raje ne bi pisal. Azijci so kakršni so. Takšne jih moramo sprejeti. Mogoče sva glede tega razvajena, ampak pri hrani res ne varčujeva, če za to ni potrebe. Splošno je hrana na Baliju odlična. Sploh, če imate radi azijsko kuhinjo. Večerja v dobri restavraciji z res izjemno hrano vas bo prišla kakšnih 20 evrov po osebi. Kar glede na hrano ni veliko. Je pa točno desetkratnik mita o kosilu za 2 evra. Verjetno sva tukaj jedla najboljšo kokosovo tortico do sedaj. S pravim, pristnim okusom kokosa.

Dejansko zen. Težko je razložiti ampak tukaj vlada nekaj mističnega. 

Mnogo ljudi se na Bali odpravi, da bi našli samega sebe. Da odkrijejo svoj novi jaz. Bali ima res neko magično energijo, ki jo je težko opisati. Na eni strani tropi turistov, piskajoči avtomobili in tisoče skuterjev na eni cesti. Po drugi strani riževa polja, gozdovi s palmami. Izjemne rastline in čudovit živalski svet. Čas se marsikje povsem ustavi. Zadihaš in pozabiš, da obstajajo emali, skrbi, zahodnjaški način življenja. Da si tukaj in zdaj. In ta del Balija je res očarljiv. Če mu sam zamerim nečistočo in nered sem se zaljubil v tisti del Balija, ki sicer pridno izginja. Tišino, tople sončne žarke in zen. Dejansko zen. Težko je razložiti ampak tukaj vlada nekaj mističnega. 

Templjev je na Baliju res neomejeno. Praktično vsaka hiša ima svoj tempelj. Manjši so res očarljivi. Večji so turistično tako oblegani, da je skoraj nemogoče narediti lepo fotografijo. Kaj šele imeti mir. Večino “instagram fotk” je tako narejenih v kolonah in z  realnostjo nimajo kaj veliko skupnega. To sva kaj hitro spoznala. Zato sva se odločila, da Bali doživiva po svoje. Najela sva skuter. Fant je želel zanj okrog 3 evre na dan. Nisem imel srca, da bi se z njim pogajal o ceni. Čeprav so me pred potovanjem vsi opozarjali, da je treba z vsakim barantati. S skuterjem res doživiš Bali. V vsej svoji prometni noriji. Omogoča ti svobodo. Pogoste so sicer izkušnje, ko so turiste kaznovali, ker niso imeli mednarodnega vozniškega dovoljenja. Nama se v dveh tednih ni pripetila tudi ena policijska kontrola. Sreča, karma? Mogoče oboje.

Najela sva skuter. Fant je želel zanj okrog 3 evre na dan. Nisem imel srca, da bi se z njim pogajal o ceni.

Zagotovo ste že videli instagram fotke plaž iz Balija. Marsikdo vam bo očarano razlagal o teh lepotah. Točka 1: so lepe, ne pričakovati Ankarana ali Poreča. Hkrati pa tudi ne pričakujte Filipinov, Sejšelov ali Maldivov. Pričakujte pa, da bodo najlepše plaže oblegane kot lepe punce v nočnem lokalu, polnem prepotenih moških. Če plaže primerjam s Sejšeli je tam najslabša plaža še vedno korak pred tukaj najlepšo. Še posebej moteči pa so kupi smeti, ki jih turisti in domačini pustijo povsod. In temu je vredno posvetiti svoj odstavek.

Zakaj, zakaj, zakaj?

Pridete do naravnost čudovite plaže. Pogrnete brisačo in dva metra od vas kupi smeti. Ja dejansko kupi. In kupi smeti so na Baliju pogosti tako, kot so templji. Povsod so. Azijci so v pospravljanju smeti res ogabni. Tam kjer pade, tam ostane. Naslednjih 1000 let. Tone plastenk so praktično povsod. In težko je biti imun na to. Vidi se, da otok preplavljajo turisti. Ceste že 20 let ne požirajo več obtoka turistov. Letala pristajajo na otoku praktično na 3 minute. In žalostno je, da v okoljski ozaveščenosti niso naredili še nič. To jim še najbolj zamerim.

Ne spreglejte Nusa Penide.

Nusa Penida je časovni stroj. Je Bali pred 40 leti, ko tam še ni mrgolelo turistov. Je res pristna, nerazvita. Na celotnem otoku je ena trgovina, ki ni večja kot najmanjši Hofer v Sloveniji. Ena bencinska črpalka in eno pristanišče. Ostalo je raj za popotnike, ki bi radi doživeli pristnost Balija brez množic. Na Nusi Penidi se gradi praktično povsod. Vidi se, da se prebuja. A v svoji pristnosti prekaša Bali na vsakem koraku. Ko sva prevzela skuter sva klasično povprašala za čelade. “There is no Police on this Island. You don’t need it.” (na otoku ni Policije. Čelade ne potrebujete), nama je logiko čelad razložil receptor. Na Nusi Penidi se ne da peljati hitro. Ker ceste tega ne dopuščajo. Je pa užitek se peljati po vasicah, kjer ljudje živijo ob eni kravi in nekaj kokoši na 20 kvadratih cela družina. In imajo otroci pri 15-tih otroke. Ja, časovni stroj.

V naslednjem blogu bova razkrila, kako sva pila najdražjo kavo na svetu in doživela osrčje Balija.